Že veš? Ne? Kaj pa če ne povem? Potem, seveda ne boš vedel/a. Odgovor je moja “contact family”. Tukaj na švedskem, so profesorji, koordinatorji in drugi, ki se potegujejo za naš študente poskrbeli, da nam ni dolgčas. Hkrati pa so to povezali s spoznavanjem kulture, znanja, navad, hrane, itd. Skratka ponudili so nam možnost dodelitve švedske družine. Tako sem se tudi sama podpisala na list in prevzela odgovnost za druženje z eno izmed njih. Glede na to, da je s pridobivanjem družin velik problem sem bila in sem z določitvijo moje zelo zadovoljna. Contact family je ponavadi sestavljena iz dveh členov. Mene pa je sprejela ženska, stara približno 60 let. Ženska, ki prebiva v Horle-ju, eno uro oddaljenem iz mojega študentskega kraja; Jonkopinga. Pod svoj krov pa ni vzela le mene namreč še dva druga študenta.
Če najprej posvetim nekaj besed njej, fantastični ženski. Ime ji je Margareta Bohn in je samska. Živi sama, vendar ima za soseda brata z družino in njeno mamo (Stara je 95 let, govori tekoče angleško, zase poskrbi sama, res je neverjetna). Drugače pa od nje kar žarijo naboji pozitivne energije. Kolikor sem uspela pridobiti informacij o njej, je zelo moderna. Zelo rada potuje, med drugim še vedno smuča. Kar me je pa najbolj presenetlo, je njen študij. Še vedno študira. Za lastno veselje pa se poleg študija uči še italijanščino. Priznati moram, da jo res obvlada. Na njeno željo sva se na najinih srečanjih pogovarjali tudi v italijanščini. Kot za večino starejših žensk je značilno neobvladanje računalnika, ona pri tem nima težav. Sedaj si pa lahko predstavljate kako odprti in prijetni so pogovori z njo.
Do sedaj smo se srečali že trikrat, polg seveda individualnih “zmenkov”. Prvo srečanje smo izvedli v samem mestu, kjer smo bili skupaj na kavi. Sledilo je njeno povabilo na pravo tradicionalno švedsko kosilo. Res okusno, moram pohvaliti da je odlična kuharica. Za predjed nam je pripravila rezine lososa s kruhom pa putrčkom. Glavna jed je bil kuhan krompir v kosih in losov golaž. Kot dodatek pa še ribezova omaka. Za konec pa je sledila jabolčna pita z vanilijevo omako. In kot je v naši navadi nas je po uri klepeta pogostila s kavico. Do sedaj zadnje oz. tretje srečanje smo preživeli zopet v Jonkopingu, kjer je bil “Christmas market”. Dogodek je enodnevni. Običajno, muzej opremijo s stojnicami, kjer se prodajajo samo unikatne stvari. Res nekaj zanimivega. Veliko je tudi poizkušanja različnih jedi. S plačilom vstopnice pa smo dobili še kozarček toplega “gloga” in cimetovih piškotov. Popoldan smo zaključili z obiskom kavarne.
Celotna zadeva mi je zelo všeč, ker se na naših srečanjih izlivajo štiri različne kulture. S pogovori se dotikamo vsega od hrane, navad, običajev, načinov študija, spoznavanja osebnosti, uporabe humorja, ….. in hkrati z vsem tem pridobivaš nove prijatelje, zaupanje vanje. Res je ogromno stvari, ki jih na tak malo drugačen način izkusiš. Dejansko, na tak način izkoristiš čas zelo pozitivno. S tem pa tudi bolje spoznavaš samega sebe.
